Leto je spet naokrog in 6. oktobra smo obeležili svetovni dan cerebralne paralize. Gre za družbeno gibanje, katerega cilj je širše predstaviti to možgansko okvaro, spregovoriti o njej in se zavzemati za takšno skupnost, ki jo bo sprejemala brez predsodkov. Vizija tega gibanja je vsakomur s cerebralno paralizo zagotoviti enake pravice, dostopnost in enake možnosti kot jih imajo drugi ljudje.
Organizatorji Svetovnega dneva cerebralne paralize – del te velike družine je tudi Zveza Sonček – pozivajo ljudi po vsem svetu, da predstavijo svoje tehnološke zamisli, ki bodo izboljšale življenje ljudi s cerebralno paralizo in drugimi oviranostmi.
Na svetu živi več kot 17 milijonov ljudi s cerebralno paralizo in več kot 1 milijarda ljudi, ki imajo neko obliko invalidnosti. Kljub temu pa svet še vedno ni zasnovan tako, da bi bil dostopen, vključujoč in pravičen. Oblikovalci izdelkov in tehnološka podjetja pogosto spregledajo edinstvene potrebe ljudi z invalidnostjo. Nihče ni bolj primeren za to, da poda pobudo za naslednji prelomni dosežek na področju dostopne tehnologije, kot prav tisti, ki živijo s cerebralno paralizo in drugimi oviranostmi. Z ustvarjalnostjo, strokovnim znanjem in osebnimi izkušnjami lahko oblikujemo svetlejšo prihodnost za vsakogar, ki živi z invalidnostjo.
Dan cerebralne paralize smo obeležili tudi na naši šoli v okviru projekta Korak k sončku. Četrtošolci so ta dan obeležili z likovnim ustvarjanjem, sedmošolci pa so si izdelali priponke, s katerimi so nas spomnili na ta dan in razmišljali, kako smo kljub razlikam lahko povezani in skupaj vendarle močnejši.
V veliko veselje nam je bilo, da smo se drugošolci srečali z našo nekdanjo učenko, Lidijo Ketiš, ki nam je zelo lepo, preprosto in nazorno predstavila svoje odraščanje, čas šolanja, preživljanje svojega prostega časa in še mnogo drugih zanimivih stvari. Lidijin obisk je zagotovo zelo pripomogel, da učenci sedaj na poseben način sprejemajo in razumejo drugačnost. V njeni družbi smo se počutili zelo dobro, prijetno in sproščeno. Pripomogla je k temu, da sedaj gledamo na svet z drugačnimi očmi, pozitivizmom in veliko mero strpnosti in sočutnosti. Prebrali smo tudi pravljico Svetlane Makarovič Veveriček posebne sorte in razmišljali o tem, kako smo lahko kljub drugačnosti nekaj posebnega, unikatnega.
“…Jaz nisem uboga. Sem drugačna in imam srečo, da zmorem to, kar zmorem. Vse se da, če se le hoče…”.
Lidija Ketiš
