Meseca septembra je k nam v vrtec zahajal tudi mali prijazni pošastek Boris. Pokazal nam je veliko zanimivih stvari in reči.
K nam
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
smart
-
smart
-
smart
-
smart
-
smart
-
smart
-
smart
-
smart
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
-
smart
-
smart
-
smart
-
dav
-
dav
-
dav
-
dav
je zahajala tudi ga. Zmešnjava, ga. Žalost in prav tako ga. Jeza in g. Strah. Stanje je bilo pošastno zanimivo, vznemirljivo, bilo je novo, neznano in malo strašljivo. Z Borisom smo se umirjali ob glasbenih pravljicah in klasični glasbi. S socialnimi igrami smo iskali bližino drug drugega in se spoznavali. Povedal nam je kakšno besedo ali dve o pravilih in vedenju, da bi bil naš mali svet lepši in lažji.
Uredili smo svoje garderobe, saj so naši copatki nekako želeli nazaj. Tja, ko je bilo vse domače in poznano. Potem pa smo si po nekaj čudnih poskusih tudi zapomnili v katero igralnico se vračamo po umivanju rok. Saj se nam je zdelo malo smešno, ko smo zakorakali v Oranžno, ki to več ni bila, pa ljudje si bili tam drugi. Kaaaaj? Čudna čarovnija.
Z Borisom smo telovadili, in hodili v vrtec peš. Vsaj malo, da bi pomagali Sv. Ani, travnikom, rožicam in gozdu. Pa živalim in drugim ljudem IN sebi.
Obiskal nas je tudi dr. Kuža, strokovnjak za kašljanje, kihanje in umivanje rok.
September je bil dober. Rekli smo, da pridemo še!
